Lovec Janko na prvenstvu moči meril s hrvaško lovko Morano

Gre za posamično svetovno kvizaško prvenstvo, enega izmed dveh vrhuncev mednarodne kvizaške sezone ob mednarodnem kvizaškem prvenstvu. Poteka na več lokacijah po celem svetu, kar omogoča veliko večjo udeležbo. Interesenti za organizacijo se prijavijo pri Mednarodni kvizaški zvezi, ki odobrenim organizatorjem pošlje testne pole, ki se rešujejo ob predpisanem času, v odvisnosti od kraja. Tekmovalci se prijavijo pretežno preko lokalnih organizatorjev, lahko pa tudi neposredno preko Mednarodne zveze.

Testna pola obsega 240 vprašanj, razdeljenih na 8 kategorij, ki se rešujejo skupno dve uri v dveh polovicah z majhnim premorom. V prvi polovici smo se lotili kulture, zabave, zgodovine in medijev, v drugi pa življenjskega sloga, znanosti, športa/iger ter sveta. Nadzor upoštevanja pravil je v največjem obsegu v pristojnosti organizatorjev in samih tekmovalcev, ki si po vsaki polovici tudi medsebojno popravijo pole na podlagi skupnih rešitev (popravljavca morata biti različna za polovici) in organizator vpiše rezultate. Pri najboljših (najboljših 5 v vsaki kategoriji in 10 v skupnem seštevku) je zahtevan še pregled pol pri Mednarodni zvezi. Zaradi časovnih razlik običajno traja nekaj dni, da se vse rešitve vpišejo in potrdijo.

Tako kot v vseh drugih tekmovalnih panogah je raven svetovnega prvenstva seveda najvišja možna in podobno je med udeleženci tudi tukaj kar nekaj praktično čistokrvnih profesionalcev. Če recimo to postavimo v kontekst uspešnosti tekmovalcev, je v letošnjem letu izmed 1777 tekmovalcev vsaj polovico možnih točk doseglo nekaj manj kot 300 tekmovalcev, kar pa je celo višja številka kot v nekaterih prejšnjih letih. Povsem na vrhu pa je zmagovalka, Victoria Groce, s 191 točkami oziroma tik pod 80 odstotki popravila najvišji rezultat na tekmovanju.

Hrvaški lovci imajo enostavno neprimerljivo več izkušenj v primerjavi z vsemi slovenskimi kvizaši, ne le nami tremi. Moram reči, da sem jim bil na tem prvenstvu bližje, kot bi pričakoval, ampak po enem samem kvizu (tudi tem, ki velja za mogoče najbolj kredibilnega) je težko soditi o splošni razliki v ravni, zlasti zato, ker imam trenutno veliko srečo, da mi moje življenjske okoliščine omogočajo, da trenutno vadim bistveno več, kot to njim omogočajo njihove (zlasti družinske obveznosti, po vsej verjetnosti), vsaj na podlagi pogovora z njimi. Bomo morali še velikokrat tekmovati na tak ali podoben način, preden se slika izbistri.

Taki kvizi so dobra priprava za oddajo le do določene mere. Obstajata namreč dve ključni razliki: prva je ta, da so slovensko obarvana vprašanja v oddaji stalnica, na mednarodnih kvizih pa silno redka. Druga je format, in sicer je večina mednarodnih kvizov zastavljena tako, da časovna omejitev običajno obsega v povprečju okoli 30 sekund na vprašanje, oddaja, zlasti zaključni pregon, pa zahteva hitro odgovarjanje. Zato uspešnost v oddaji ni povsem sorazmerna s tekmovalno uspešnostjo, kar je pri lovcih, vsaj pri nas in pri Hrvatih, tudi opazno. Razlika so seveda tudi izbirna vprašanja na plošči in vprašanja izključno odprtega tipa na tekmovanjih, ampak to se mi zdi manj bistveno z vidika prenosljivosti tekmovalnih izkušenj na oddajo. Tako da moram v priprave vedno vključiti tudi neke lokalnejše kvize in hitrejše kvize. Prvo pokrivam pretežno s pub kvizi, tako v živo kot tudi z reševanjem starih kvizov iz arhivov, drugo pa z gledanjem hrvaške različice oddaje in tekmovanjem iz naslanjača.